Kdo piše

Odkar pomnim, misli prelivam na papir, najprej v dnevnike, potem v spise in kratke zgodbe za šolsko glasilo, v gimnaziji tudi za tekmovanja. A nato je prišlo življenje: kariera, mož, otroci, gospodinjstvo in vse, kar zahteva pozornost, čustva in misli samo zase.

Z resnejšim pisanjem sem začela med prvo koronsko karanteno kot (končno!) vrnitev k meni sami. Takrat se mi je že razjasnilo, da me zanimajo predvsem ženske. Ne kot simboli ali junakinje, temveč kot resnične ženske, take iz mesa in krvi, s hotenji, jezo, nežnostjo, hrepenenjem, ponosom in neizogibno utrujenostjo, a tudi s tistim tihim pogumom in vztrajnostjo, ki ju ne razglašajo, a sta vedno prisotna.

V urah, bodisi nočnih ali noro zgodnjih, ko je stanovanje tiho, se mi v glavi porajajo glasovi junakinj. Dolgo in pazljivo jih poslušam, nato pa zapisujem in popravljam. Pisanje je postalo moj način poslušanja. Ne samo njihovih glasov, tudi mojega.