Kratka zgodba Mojce Straus Istenič Materina strategija je bila prvič objavljena oktobra 2023 v reviji Sodobnost.

Edna je na hitro pospravila po prostoru. Saj ne, da bi imela razmetano, bog ne daj, le rada je imela še posebej natančno pospravljeno, kadar so se napovedali obiski. Veselila se je Violete. Že dolgo je, odkar je brez besede izginila iz vasi in s tem iz njihovih življenj, zdaj pa bo prišla na obisk. Še petnajst minut.

Edna je odprla kovinsko škatlo s piškoti in jih lično razporedila po servirnem krožniku. Preverila je polnost sladkornice in nalila mleko v vrček. Bogve kakšno kavo pije Violeta? Edna je pila samo še črno, brez vsega. Grenko kot življenje.

Pozvonilo je.
»No, ta je pa zgodnja,« si je v brado zamrmrala Edna. Res ni marala netočnosti, ne v eno smer ne v drugo. Na hitro se je še preverila v ogledalu, si pogladila lase in odprla vrata.

»O!« ji je ušel vzklik presenečenja, preden je znova vzpostavila oblast nad svojim vedenjem. Violeta, nekoč prijetno okroglo dekle, je postala debela. Pa ne samo debelo debela, gromozansko debela, obupno in odurno debela. Edna je zviška gledala na ljudi, ki se niso imeli v oblasti. Slabiči. Ja, slabiči in lenuhi.

»Izvoli naprej, Violeta.« Edna je uporabila svoj najboljši gostiteljski nasmeh, kar ga je v danih okoliščinah pač zmogla. »Plašč lahko odložiš kar tule.« Pokazala je na tanek obešalnik, za katerega se je takoj vprašala, ali bo sploh zdržal težo Violetinega plašča. Za trenutek se je celo zmedla. Težo ogrinjala. Ne, ne bo dobro. Plašča. Kakorkoli, nečesa razsežnega in zagotovo težkega.

Stol pod Violetino zadnjico je milo zaječal in Edno je zabolelo srce. Njen lepi stol, ki ga je sama obnovila, kot je to videla v reviji. Violetina stegna so se na obeh straneh kar zlivala z njega, tako da je bila videti kot da je podprta samo s štirimi palicami. Edna je pogled raje uprla v kvačkan prt na mizi. Ta je bil vsaj lep. Delo njenih rok ob dolgih zimskih večerih.

Violeta se je razgledala naokoli. »Kako lepo imaš tukaj.« Prijazno se je nasmehnila gostiteljici. »Vedno si bila tako skrbna.«

Edna je začutila, da potrebuje nekaj časa, da se spet zbere. »Samo v kuhinjo skočim, da nama skuham kavo, potem bova pa lahko poklepetali, prav?«

»Ja, seveda, kar izvoli.« Violeta se je znova nasmehnila. »Jaz se bom pa medtem malo spočila. Te tvoje stopnice so še vedno ubijalske.«

Stopnice je sezidal že Ednin ded, ki se na gradnjo ni prav nič spoznal. Vegaste, ozke in izjemno strme – Edninim obiskovalcem so vedno predstavljale tako izziv kot tudi neusahljivo temo pogovora.

Violeta je seveda pila kavo tako z mlekom kot s sladkorjem, kaj pa drugega. Dve kocki. Edna je svojo kavo pomešala z žličko, čeprav vanjo ni ničesar dodala. Rada je imela zven, ki ga je povzročal trk žličke ob starinsko porcelanasto skodelico.

»Koliko časa se že nisva videli?« je vprašala Edna. »Dvanajst, trinajst let? Takrat si kar izginila.« S pogledom je preiskujoče iskala sledove let na Violetinem gladkem, zalitem obrazu.

»Po mojem kar petnajst.« Aha, torej jih ima petintrideset, šestintrideset. Videti je bila mlajša. Po kratkem premolku je Violeta dodala: »No, če ne štejeva tistega kratkega srečanja enkrat v Ljubljani.«

»Oh, saj res! Sem že skoraj pozabila na to. Takrat se mi je tako mudilo. Z mamo sem morala veliko hoditi okrog dohtarjev.« Edna je na kratko zavzdihnila. »Tu pri nas ji niso mogli pomagati, izkazalo pa se je, da ta mestni tudi niso znali nič bolje.«

»Žal mi je za tvojo mamo, Edna.«

»Ah, kaj, tega je že dolgo. Takrat si bila z možem, a ne? In s sinčkom? Hčerkico?«

»S sinom, ja. Mark mu je ime. Takrat je imel tri leta.« Violetine oči so zasijale v nežni ljubezni.

»Koliko pa je star zdaj?« Edna se je za spoznanje omehčala.

»Petnajst. Ampak pustiva zdaj to. Prišla sem, da bi te prosila za uslugo.« Violetin obraz se je zresnil in zaprl.

»Seveda, Violeta. Zmeraj sva bili dobri prijateljici.« Saj nista bili ravno prijateljici, a tako se pač reče, če je človek vljuden. Edna si ni prav nič želela delati uslug tej gori špeha, a je uspešno – tako je vsaj upala – premagovala svoj odpor. Kot zmeraj so jo vsi rabili in ona je bila kot zmeraj tista, ki je pomagala.

»Res, vedno sva se dobro razumeli, bolje kot večina sodelavk, kajne?«

»A veš, da ko si ti mrknila iz Beola, ni bilo nikoli več isto. Nismo se več tako zabavali.« Čez Ednin obraz je švignil droben nasmešek, ki pa je izginil ravno tako hitro kot se je prikazal. »Zoran nas je začel še bolj gnati, postal je res pasji. Ja, po mojem te je pogrešal,« je na slepo namignila Edna. Mogoče ji bo pa Violeta kaj zaupala?

»Tudi jaz sem vas pogrešala. Tebe, Bibo, Natašo, Cico, vso klapo. Res smo si znale narediti, da smo se dobro imele, kajne?«

»Ja, takrat smo bile vse še mlade in brez otrok. Ne veš, kako zelo se je Biba spremenila, ko je rodila.« Edna je v preziru zategnila ustnice. »Kot kakšna kura je bedela nad svojo tamalo, samo še nanjo je mislila. Pa čisto jo je razvadila.« Previdno je srknila svojo kavo. Rada jo je popila, dokler je bila še vroča. Saj tako se pije kavo, vročo.

»Ampak, povej mi no, zakaj si sploh tako na hitro odrajžala? Pa kako si se znašla v mestu?«

Violeta je svojo kavo pestovala v obeh dlaneh, kot da se hoče ogreti. Imela je presenetljivo lepe roke, negovane, ne tako zgarane kot Edna. Edna je odložila skodelico in roke spustila v naročje.

»Najprej mi je bilo vse novo. V Ljubljani ljudje čisto drugače živijo kot sem bila navajena od doma. Nihče se ne zanima za drugega, težko si pridobiš prijatelje.« Violetin pogled je izražal razumevajočo naklonjenost do mladega kmečkega dekleta, kot je takrat bila. »Na srečo sem hitro dobila službo, potem je pa šlo. Prvih nekaj let sem stanovala pri teti, da je bilo lažje, potem pa v podnajemu.«

»Saj sem slišala, ja, da ti gre dobro. Bila si tajnica, a ne? Nisi več garala v proizvodnji kot mi v Beolu.«

»Res, stričev bratranec me je vzel za svojo tajnico. Vsega me je naučil. Kar na nekaj tečajev me je moral revež poslati, preden sem mu postala kolikor toliko dobra tajnica.« Violeta se je sama sebi posmehnila ob spominu na svoje začetke. »Pa vedno je razumel, kadar sem morala zaradi Markca prej domov. Velik človek. Takih je malo.«

»Čisto drugačen od Zorana, a ne? Ni čudno, da si spokala kufre in jo pobrala stran. Bolj na hitro, ne?«

»Kako pa je kaj z Zoranom te dni?« ji je Violeta le ustregla z vprašanjem.

»Ne veš?« Edna se je zaupljivo nagnila naprej. »Čisto je zabredel. Alkohol, najbrž pa tudi droge. Že kar nekajkrat je bil na odvajanju, štirikrat, če ne celo petkrat.« S prikimavanjem je sama sebi potrjevala svoje besede. »Zdaj pravijo, da je že kakšnega pol leta čist. Če bo zdržalo, pa nihče ne ve. Je že ornk slabo z njegovo glavo. Vse pozablja.« Pogledala je Violeto, kakšen vtis je to naredilo nanjo, a z njenega obraza ni mogla ničesar razbrati. »Cveta je seveda še vedno z njim. Ta pa res verjame tisto “v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju”. Ona še vedno dela v Beolu, Zoran pa ne več. Namesto njega imamo zdaj Branko. Je veliko boljša šefica. Zahtevna, ja, ampak poštena.«

»Lepo. Vesela sem zate, da si zadovoljna v službi.«

»Res sem, ja. No, plača bi lahko bila boljša,« je pristavila Edna.

Violeta se je zasmejala: »To pa vedno!«

Edna je že pozabila, kako prijeten je bil Violetin smeh. Zabaven, žuboreč, tak, da so se mu ljudje hočeš nočeš pridružili. Tudi ona. Celo ona. Smeh je izzvenel in za trenutek sta bili obe tiho.

»Edna,« je začela Violeta, potem pa zastala.

»Ja, usluga, a ne? Kar povej.«

»Saj si slišala, kajne, da je ata pred tremi meseci umrl?«

»Ja, Violeta, moje sožalje. Včasih sem ga še kaj videla spodaj v vasi, odkar je odšel v dom, pa ne več. Rak, kajne?« Edna je to že vedela, a je vseeno počakala na Violetino potrditev, preden je znova vrgla trnek. »Smo te pa pogrešali na pogrebu, veš. Ljudje so na veliko ugibali, zakaj te ni.«

Violeta se za očitek ni zmenila. »Naša hiša je zdaj moja. Z Markom se seliva nazaj sem.«

»A res? Saj to je pa dobra novica, Violeta! Edino, službo v Ljubljani boš pa najbrž morala pustiti, a ne? Zaradi vožnje mislim. Je le dolga od nas do Ljubljane.«

»Saj to je pa drugi del novice. Ana se upokojuje in namesto nje bodo vzeli mene.«

»Tajnica od ta glavnega boš? Pa te je sploh že videl?« Edna bi si v trenutku najraje odgriznila jezik. Kar izletelo ji je. Ni marala izpasti kot kakšna predsodkov polna opravljivka. V zadregi je posegla po skodelici kave in jo celo ponesla k ustom, čeprav je bila že zdavnaj prazna. Nobena rešilna misel ji ni prišla na pomoč.

»Ja, videl me je in prebral vse moje reference in na agenciji so me testirali in imeli so še druge kandidate in izbrali so mene.« Violeta je vsak »in« izgovorila trdno, kot bi jih pribijala z žeblji.

»Oprosti, Violeta.«

»Ni kaj, Edna. Dolgo se nisva videli in ja, spremenila sem se.« Globoko je zajela sapo. »Saj zato sem tudi prišla k tebi. Ti vse poznaš in rada govoriš z ljudmi. Prosim te, da vsem v Beolu in tudi vsem v naši vasi poveš vse. Da se vračam. Da sem debela. Da prihajam s sinom, ne pa tudi z možem. Naj govorijo o tem ta mesec, ko še urejam vse glede selitve, da bo potem mir. Nočem, da bi govorice obremenjevale mojega sina, ko bova enkrat tu. Zanj bo že itak vse novo. Bo šlo?«

Violeta je vse to izgovorila hitro in v enem kosu.

Edna je samo prikimala. Od strani je pogledala Violeto. Včasih je bila zabavna in rahlo sramežljiva punca, zdaj pa je bila, kljub tej odbijajoči postavi, urejena in samozavestna ženska. A tudi Edna se ni dala kar tako. Če ji bo že delala uslugo, hoče tudi ona imeti kaj od tega.

»Brez moža? Si se ločila? Si vdova?«

»Povej jim le, da pač nisva več skupaj. Več pa res ne rabijo vedeti.«

»Ampak jih bo pa zanimalo,« je Edna znova poskusila. Po navadi se ji ljudje niso toliko upirali.

»Verjetno jih bo res,« se je Violeta strinjala, a ni ponudila nobene dodatne informacije.

Edna je poskusila po drugi poti: »Imaš kakšno Markovo fotografijo?«

»Seveda, pa ne samo ene.« Violeta se je rahlo olajšano nasmehnila in pobrskala po torbici za denarnico. »Prava medvedja mama sem,« se je ljubeče nasmehnila, ko je Edni pokazala Marka, ko je pihal svečko za svoj prvi rojstni dan; Marka na rolkah, ko je moral imeti kakšnih pet let; že večjega Marka na skali nekje v visokogorju; Marka, ki vesla v čolnu; zdolgočaseno najstniškega Marka, kakršen je najbrž zdaj.

»Zelo ti je podoben, Violeta. Je tale nova?« Edna je pokazala na zadnjo fotografijo.

»Ja, ta je bila posneta junija, za njegov rojstni dan.«

»Junija. Pa petnajst let ima, praviš. Torej se je rodil malo zatem, ko si odšla iz vasi?«

»Edna, jaz sem se mogoče res močno spremenila, ti pa prav nič.« Violeta se je zahahljala. »Še vedno hitro povežeš niti in še vedno te vse zanima.«

Edna se je pričakujoče presedla. »Mi boš torej povedala, kaj je bilo?«

»Prav. Saj večino si lahko že sama zamisliš. Ata me je pretepel, ko je izvedel. Rekel je, da nisem več njegova hči. Da sem mu v sramoto. Pa saj veš, kako hudo je bilo z njim v zadnjem letu, odkar ni bilo več mame. Ni imel mere. Ne pri pijači, ne pri zmerjanju in ne pri pretepih. Zato sem šla, še isto noč. Zavarovati sem morala svojega otroka.«

»Ja, kar zdelo se mi je, da bo kaj takega, ko te je kar zmanjkalo. Pa nihče ni nič vedel. Tvoj ata je pa tudi hodil okrog kot huda ura. Nihče si ga ni upal nič vprašati. Saj se je našel kdo, ki je kaj namignil vpričo njega, tudi jaz, a se je vedno naredil neumnega. Tako da nismo nič vedeli. Ne zares.« Edna je malo pomolčala. »Nekaj časa so celo govorili, da te je fental in te zakopal v gozdu, ampak potem sem te jaz takrat videla v Kliničnem centru in sem jim povedala, da si živa, zdrava in da imaš družino. Potem so pa nehali s tem.«

Violeta je s krožnika vzela piškot in ga razlomila na pol. Prijetno je zadišalo po vaniliji. Polovico si je zanesla v usta, drugo polovico pa je odložila na rob kavnega krožnička. Nekaj drobtin je padlo na prt, a zdaj se Edna ni imela časa ukvarjati še s tem. Čelo se ji je nagubalo v napetem premišljevanju.

»Violeta, kdo pa je potem Markov oče?«

Violeta je zadržala dih. »Edna.« Skušala jo je ustaviti.

A zdaj je bila Edna v svojem elementu in nič ni moglo preprečiti spletanja zgodbe v njeni glavi. »Ha, stavim, da vem – Zoran je, kajne?« Zmagoslavno je pogledala Violeto. »Vedno te je rad videl. Dajal ti je najboljše šihte in vedno se je potrudil, da je bil v tvoji bližini. Da je kaj popravil ali pa ti kaj naročil. Japajade. Cveta je bila pa tudi ljubosumna kot pes. Meni se sicer nikoli ni zdelo, da je tebi kaj do njega, a je Cveta najbrž že vedela. O, ti pokrita rihta, ti.«

Edna je bila tako zadovoljna sama s seboj, da je začela Violeto prav prijazno gledati in ji z nasmeškom prikimavati. Naravnost ljubila je odkrivati skrivnosti drugih ljudi. Saj ni tako slaba, tale Violeta, ko ji človek enkrat odpusti njeno nabuhlost.

»Eh, Edna, draga moja, ti pa res znaš vse povezati med seboj.« Violeta se je vidno sprostila. Tudi druga polovica piškota je romala v Violetina usta. »Mmmm, ti piškoti so pa res dobri. Jih še vedno sama pečeš?«

»Ja, še vedno. Po babičinem receptu.«

»Res so odlični, Edna. Zdaj pa se moram žal posloviti.«

»Samo še to mi povej – je bil tisti, s katerim sem te videla takrat v Ljubljani, sploh tvoj mož?«

»Ne, samo prijatelj. Nikoli se nisem poročila. Mark mi je bil vedno najpomembnejši.«

»Ja, danes je tega veliko. Ženske imajo otroke, poročijo se pa ne. No, ja.« Edna je vstala od mize.

Ko se je Violeta vnovič spopadala s stopnicami, tokrat navzdol, je z nasmehom pomislila na sina. Kako zelo mu bo koristila selitev iz mesta. Kako ga bo s tem potegnila ven iz slabe družbe, v katero je zadnje leto zašel. Saj ni sam kriv. Samo mere nima. Ne pri pijači, ne pri zmerjanju in ne pri pretepih. Res, življenje na vasi mu bo koristilo. In nihče ne bo nikoli izvedel. Zdaj, ko je ata mrtev, že ne. Edna in njene zgodbe bodo poskrbele za to.

Razbremenjena in lahkotna, bolj kot kdajkoli v zadnjih petnajstih letih, je zadnjo stopnico kar preskočila.

Kako ste vi doživeli Materino strategijo?

Morda se vas je dotaknila kakšna misel ali prizor, povezan z materinstvom, vasjo, govoricami ali s tem, kako daleč smo pripravljeni iti, da zaščitimo svoje otroke?
Zelo bom vesela vašega odziva v komentarju spodaj. Komentarji so moderirani, da skupaj ohranjamo varen in spoštljiv prostor pogovora.
Hvala, ker berete z menoj. 💛

Mojca

Kaj brati naprej?

Če vas je zgodba Materina strategija nagovorila, vas morda zanima tudi:

Prfoks – samouničevanje, tesnoba, občutki krivde.

Zdrs – odvisnost, abstinenca, relaps, izgradnja odpornosti.

Snežinke – zgodba s poudarkom na odnosu, izgubi in človeškosti.

Še več kratkih zgodb pa lahko najdete tule.