Kratka zgodba Zdrs avtorice Mojce Straus Istenič, je bila prvotno objavljena leta 2025 v reviji Mladika.

Danes mu je šlo vse narobe. Najprej vožnja na nepričakovan sestanek, ki se potem kar ni in ni nehal, potem pa – ko je na Silvijino rojstnodnevno zabavo že krepko zamujal – še avto ni hotel vžgati. Saj, že kakšen teden si je vsak dan rekel, da ga danes pa res mora peljati na servis, a je potem vsakič znova kaj prišlo vmes.

Tako je zdaj stal na praznem parkirišču strankinega podjetja, na mrzlem, vztrajnem novembrskem dežju in ni mogel nikamor. Kakšno sranje! Dežnik si je zagozdil med lice in desno ramo, da je imel obe roki prosti in bi lahko iz torbe vzel telefon. Ravno je z levo roko držal preklop usnjene torbe in z desno zgrbljen brskal po njeni notranjosti, ko je ročaj dežnika zdrsnil ob njegovem licu in je mokra streha dežnika začela padati proti tlom.

V hlastnem poskusu, da bi dežnik ujel, mu je iz rok zdrsnila tudi torba, ki je svojo vsebino radodarno raztresla po mokrem asfaltu. Prekleto, prekleto, prekleto! Prenosnik je bil sicer varno spravljen v ovitku, a zapiski so bili krepko zapacani in razmočeni, pa tudi telefon je ležal na robu luže.

Zapiske je pustil kar ležati tam, kjer so bili, vrag naj jih vzame. Pobral je telefon. Še deluje, hvala bogu. Najprej je poklical Silvijo. Vedel je, da bo jezna, a vedel je tudi, da mu bo odpustila in ga izgovorila pred prijatelji. Zatem je poklical svojega zavarovalnega agenta in servis.

Med čakanjem je nekaj časa hodil okrog avta, da bi pognal svoj krvni obtok (a si je tako le dodatno močil nove čevlje), nekaj časa pa je sedel v mrzlem avtu, kjer vsaj ni deževalo nanj. Mraz in mokrota sta se mu razlezla po vsem telesu.

Serviser se je pripeljal z vlečnim vozilom za njegov avto in z nadomestnim vozilom zanj. Zdaj je bil rešen.

Na poti domov se mu je prikradla ena od tistih misli, za katere je bil tako močno prepričan, da jih je že izkoreninil. Kako bi se mi zdaj prilegel en vroč grog! Kar čutil je okus pijače, kako se mu razliva po jeziku, zdrsne po grlu in s prijetno toploto preplavlja njegove žile. Nič pričakovanj, nič zahtev, samo sprostitev.

Ne, ne, to ni zame. Poželenje mora premagati in se utrditi, tako kot že tolikokrat doslej. Drugi so imeli krize, drugi, on nikoli. Ko se je enkrat odločil, se je odločitve držal in pika. Tak je. Zmagovalec. Alkohol je zame strup. Ne smem, ne maram in ne bom.

Prisilil se je, da si je v mislih izdelal načrt naslednjih korakov. Doma bom spil kakšen čaj in se najedel, pa bo takoj bolje. Ja, to bom naredil. Svoje misli je skušal držati čim dlje od nevarnega območja.

Ko mu je na obvoznici tovornjak našprical blato na sprednjo šipo, je sprožil nekaj brizgov tekočine za vetrobranska stekla in svoje dejanje takoj obžaloval. V avto je namreč zaneslo močan vonj po alkoholu. S Silvijo sta v svojih avtih vedno uporabljala tekočine s kar najbolj nevtralnim vonjem, tale pa je vonjala, kot da so rezervoar napolnili s kakšno domačo žganico.

Francijevo telo je samodejno odreagiralo. Začutil je močno željo – kaj željo, potrebo, slo, hrepenenje! – po pijači. Žlezi slinavki sta se mu boleče skrčili in sprožili poplavo sline v ustih. No, zdaj pa še to, je še uspel nejevoljno pomisliti, preden se mu je zavest zožila na okus, vonj in tisto mikavno sproščenost, ki jo pijača prinese s seboj.

Ah, odklop! Kako bi bilo to fajn.

Največ napadov poželenja je imel takoj na začetku, ko je prenehal piti, a takrat je imel tudi najmočnejšo voljo in ogromno podpore. Vsi so stopili skupaj – Silvija, odločna in razumevajoča skozi celotno kalvarijo; njegova mama in oče, ki sta na skupnih kosilih postregla le še z vodo; Mateja, vodja skupine za samopomoč, in kasneje tudi Roman, njegov sotrpin na odvajanju, s katerim sta se tako dobro ujela.

Po nekaj mesecih so se napadi poželenja občutno zmanjšali, a so se vsake toliko znova pojavili, vedno krajši in lažje premagljivi, zdaj pa že kakšnega pol leta ni imel niti enega. Do danes. Do zdaj.

Ampak to ni nič. Zame že ne. Alkohol je zame strup. Ne smem, ne maram in ne bom.

Pred vhodom v domačo podzemno garažo je še enkrat poklical Silvijo, da mu je odprla zapornico. Njegov daljinec je ostal v pokvarjenem avtu. Iz prtljažnika je vzel rojstnodnevno darilo in ga skril v torbo. Silviji ga bo dal kasneje, ko bosta sama. Vedno je užival, kadar mu jo je uspelo presenetiti in vzradostiti. Rad je gledal njene nasmejane oči.

V dvigalu se je za silo uredil in si pred vhodnimi vrati nadel še najširši družabni nasmeh, kar ga je – moker in premražen – zmogel. Ob vstopu v stanovanje je vanj treščil cunami praznovanja – objemi, poljubi, glasba, smeh, duhovičenja, sproščenost ter vonj po hrani in pijači.

S Silvijo sta se, ko je prebrodil prvo fazo odvajanja, dogovorila glede ravnanja na zabavah. Kupila bosta pijačo za goste, jo ponudila, takoj po zabavi pa se je v celoti znebila. Izkazalo se je, da je bilo to lažje, kot sta pričakovala. Gostje so vsakič z veseljem vzeli na pol prazne steklenice s seboj. Po vsaki zabavi je Franci moral le paziti, da je bil kakšen dan ali dva še posebej pazljiv s seboj, pa je šlo mimo. Volja in odločnost sta se mu povrnili in lahko je nadaljeval svojo trezno pot.

A danes mu je bilo res težko. Tudi ko se je v spalnici preoblačil v suha oblačila (darilo za Silvijo je skril pod njeno blazino, da se bo lahko pretvarjal, kako je nanj pozabil, potem pa – presenečenje! – ga bo našla, ko bosta šla spat), se je boleče zavedal majhne servirne mizice, prežeče v kotu dnevne sobe.

Kamorkoli se je obrnil, je čutil, da je mizica tam. Zaznaval je njen klic. Vedel je, kaj je na njej. Gin za gin tonik, tekila za margarito in bel rum za daiquiri. S Silvijo sta zdaj prirejala le koktajl zabave, brez vina ali piva. Tako je bilo lažje predvideti porabo pijače in se tudi lažje znebiti viškov.

Vse ostalo je bilo postreženo na veliki jedilni mizi, do katere je stopil s svojim “party nasmeškom” na ustnicah. Gostje so si kar krepko privoščili, od hrane je komajda kaj ostalo. Od napisa “štirideset let” na torti je ostalo le še “-set let”.

»Izvoli.« Silvija mu je v roko potisnila skodelico čaja. »Še kakšno minutko potrpi, pa ti prinesem tudi nekaj za pojest. Se že greje.« Poljubila ga je na ustnice in odfrlela nazaj v kuhinjo.

Razpoloženje se mu je začelo popravljati. Približala se mu je Alma s krožnikom nečesa sladkega v roki.

»Franci, tole moraš nujno probat!«

Alma je vanj porinila krožnik, ravno ko je k ustom zanesel skodelico s čajem. Njen nenaden gib ga je tako presenetil, da je naredil ogromen požirek vrelega čaja ter si poparil usta, jezik in grlo. Solze so mu stopile v oči in odložil je skodelico na mizo.

Alma očitno ni nič opazila, saj mu je še naprej ponujala sladico. »Sama sem jo naredila.« Spodbudno ga je pogledala. »Nov recept, res dober.«

Franci je sprejel krožnik in si v usta ponesel zajeten kos. Ni občutil okusa sladice, le to, da ga je prijetno pobožala po opečenem grlu. Tudi drugi in tretji grižljaj sta bila podobno blagodejna.

»Franci!« Zgrožen klic je prišel od Silvije. »Pecivo je vendar prepojeno z rumom!«

Zdaj je bila tudi Alma videti pretresena. »Joj, Franci, oprosti.« Prijela ga je za komolec. »Oprosti, res. Pozabila sem.«

Franci je pogoltnil, kar je imel v ustih, in odložil krožnik, na katerem ni skoraj nič ostalo. Zdaj je rum zavohal in lahko ga je tudi okusil na opečenem jeziku. Hitro si je k ustom ponesel čaj in previdno nekajkrat srknil, da si je alkoholni okus pregnal. Jezik ga je še vedno pekel, a zdaj se mu to ni bilo važno.

»Si dobro?« ga je Silvija vprašala. Njene sive oči so ga gledale ljubeče in zaskrbljeno hkrati.

»Dobro sem,« se je zlagal. Pogledal je Almo in ji spodbudno prikimal. »Res sem okej,« je laž ponovil še njej.

Vsaka celica njegovega telesa je rajala, popolnoma prebujena, popolnoma živa. In vsaka od njih je prosila, potrebovala, zahtevala še več. Še več rajanja, še več zabave, še več življenja, še več sreče. Njihovi drobni glasovi so se prepletli v en sam, močan in neustavljiv klic.

Vedel je, da mora povedati Silviji. Vedel je, da mora poklicati Matejo ali Romana ali celo oba. Vedel pa je tudi, da se svojemu hlepenju ne more več upirati.

Rabim sprostitev, zaboga, rabim se umakniti od vseh teh zahtev!

Pojedel je, kar mu je Silvija pripravila, ne da bi hrano zares okusil. Prepustil se je mrzličnemu snovanju scenarija, kako potešiti svojo nujo. Itak, doma ne sme ničesar spiti. Silvija bi bila razočarana, prijatelji najbrž tudi in tako ali tako to ne bi bilo tisto pravo. Mora iti v kafič, se sprostiti in pomodrovati z ostalimi gosti.

Bogve, ali so fantje še tam? Za Joškota je slišal, da so ga dali v dom, ostali pa so najbrž še kar tam, kjer so vedno bili. Njegova klapa. Stari, dobri časi. Zagotovo bi ga bili veseli.

Ko se je zabava začela umirjati, se je ponudil, da prijatelje razvozi domov. Saj ni daleč, res mu ni odveč, taksiji so dragi in Silvijin karavan je dovolj prostoren za vse. Silvija ga je sicer malo sumničavo gledala, a ni rekla ničesar.

Previdno je vozil po spolzkih ulicah mesta. Barve svetlobnih panojev so se svetlikale na mokrem asfaltu. Dež je še kar vztrajal. Par prijateljev, stanovala sta najdlje, je odložil nazadnje. Do doma je zdaj imel kakšnih dvanajst kilometrov. Če gre mimo svojega kafiča, še malo več.

Nekje v ozadju možganov se mu je sprožila mantra: Alkohol je zame strup. Ne smem, ne maram–

Preglasile so jo zapeljivejše misli: Samo fante bi šel pogledat. Že tako dolgo jih nisem videl. Pa kaj so oni krivi, če ga ne nesem dobro? Sami fejst pobi so. Samo malo jih bom šel pozdravit, potem pa domov.

Ko je prenehal piti, je vestno upošteval Matejin nasvet, naj se izogiba svoji ustaljeni pivski druščini, pivskim krajem in pivskim navadam. Vse to je naredil, a je fante res pogrešal. Saj bi jih šel samo pogledat, nič drugega. Nič ne bi naročil. Tudi če bi kaj naročil, ne bi nič pil. Hotel je sam sebi verjeti. Moral je sam sebi verjeti.

Avto je parkiral nasproti kafiča. Nekaj časa je samo sedel in opazoval osvetljeni izvesek. Caffé bar Gusar. Izvesek in osvetljena okna so ga vabili. V globljem delu sebe je vedel, da ne bi smel vstopiti. Pa kaj!

Kakor hitro je bil notri, so ga objeli znani vonji, znana prijetna toplota in kmalu tudi znani glasovi.

»Ohoho, poglej, poglej, koga je prineslo!«
»O, Frenkiboj, si nazaj?«
»Boš dal za rundo?«

Naročil je rundo za vse tri fante in konjak zase.

»O, si pa nobel ratal. Nobenega sadjevčka več?«

Franci je z zaprtimi očmi ovohaval svoj konjak in se prijazno nasmehnil. »Ne, že dve leti ne več.« Užival je v občutku domačnosti. Tu ničesar ne pričakujejo od mene.

Natakarica (še vedno ista, vesela in zabavna Zdenka) se je sklonila bliže k njemu in mu zašepetala: »Potem pa mogoče tudi konjak ni fajn ideja.«

Vedel je, da ima Zdenka prav, a je vendar raje poslušal tisti glas v sebi, ki se je pridušal, da njemu pa že ne bo nobena natakarica ukazovala. Svoboden človek sem, odrasel moški in delam, kar hočem!

Ovedel se je, ko je začel drgetati od mraza in ga je nekaj neusmiljeno tiščalo v rebra. Trajalo je nekaj trenutkov, da se je znašel. Videti je bilo, da se je na pol zvrnil v avto, tako da so mu noge še molele ven, trup pa je imel naslonjen na prestavno ročico. Zravnal se je na sedežu (joj, kako so ga pri tem zabolela rebra!), potegnil popolnoma premočene noge noter in zaloputnil avtomobilska vrata.

Kaj neki tako neznansko smrdi? Do odgovora je znova potreboval dolgo časa. O, jaz. Najbrž se je ves pobruhal še preden si je oblekel jakno, tako da sta bila njegova srajca in pulover prepojena s kislo smrdečo brozgo, ki je izpod jakne silila na plan, mu s svojim predirljivim vonjem vdirala v nosnice in ga znova silila na bruhanje.

Ni vedel, kje ima avtomobilske ključe, brez njih pa ni mogel niti oken odpreti. Da bi se smrad vsaj malo razredčil, je na stežaj odprl vrata, nekajkrat zanihal z njimi sem in tja ter jih nazaj zaprl. Zunaj je bilo prehladno.

Spomin se mu je počasi začel vračati, z njim pa je prišlo tudi zavedanje, kaj je storil. Njej. Mami in očetu. Vsem, ki so zaupali vanj. Sebi. Preplavil ga je pekoč val sramu.

Še tega ne zmoreš, da bi se držal stran od te preklete pijače! Zgornja ustnica se mu je v gnusu zavihala navzgor. Luzer si, slabič, nevreden vsega, kar imaš. Misli so ga udarjale, kot bi bila vsaka beseda švis z bičem. Silvija si lahko najde koga boljšega od tebe, bednik.

Dobro odmerjeni besedni sunki so pristajali na najbolj bolečih mestih. Navadna pijandura si. Itak, da ne bo ostala s tabo.

Globoko je zavzdihnil, da so ga rebra znova zabolela. »Prav ti je,« si je rekel s hudobno privoščljivostjo.

Pobrskal je po žepu jakne in izvlekel telefon. Joj, koliko neodgovorjenih klicev! Največ od Silvije, pa tudi od Mateje. Samo buljil je v ekran, nezmožen razumeti, zakaj neki bi ga klicala ona. In to ob tako pozni nočni uri.

Telefon v njegovi roki je zavibriral in prikazal sliko klicatelja. Mateja. Še preden je uspel premisliti, je klic sprejel.

»Franci, kje si?« Brez pozdrava. Odločno, zahtevno.

»Mmm…« Franciju možgani še niso dobro delali.

»Povej mi, kje si, in pridem pote.«

»Ne, ni treba.« Franci bi se raje potopil v greznico, kot dopustil, da bi ga zdaj kdorkoli videl.

»Povej mi, kje si, in pridem pote.« Mateja je to rekla s svojim mirnim, terapevtskim glasom.

Franci je bil tiho. Mateja je bila tiho. Tišina je rasla, postajala je vse težja in se nagibala kot tehtnica. Ne na Francijevo stran. Zavzdihnil je.

»Pri Gusarju sem. Na parkirišču.«

»Okej.« Mateja je prekinila zvezo.

Franci se je trudil Silviji napisati sporočilo. Pisal je in brisal in znova pisal in znova brisal. Ko je že zagledal luči Matejinega avtomobila, ji je poslal eno samo besedo – oprosti.

Mateja je odprla vrata na voznikovi strani in sunkovito stopila korak nazaj. Najbrž zaradi vonja. Franci ga ni več niti zaznaval.

»Pridi, greva z mojim avtom.«

Franciju je pomagala, da se je izkobacal iz karavana, ga zaklenil (ključ sta našla na tleh), premeril tista dolga dva metra do njenega vozila in se zložil na sovoznikov sedež.

V tišini sta se peljala vse do Francijevega doma. Odprla jima je Silvija, kljub pozni uri še praznično oblečena in naličena. Videlo se ji je, da je jokala. Franci je znova začutil val sramu in samozaničevanja, tako velik, da ga ni mogel prenesti. Vzporedno z bolečino je naraščala tudi upornost. Potreba po rešitvi. Po kozarčku. Ali treh. Ali petih. Karkoli, samo da bi se počutil bolje.

Glasovi v njem so se bojevali za prevlado.

V gostilni ti vsaj nihče ne teži. Tam si ti car.
Saj sem vedel, da ne bi smel iti noter.
Fantje so tako zabavna druščina. Vse je tako preprosto, tako prvinsko. Nobenih skrbi, nobene preklete odgovornosti. Samo piješ in samo si.
Poglej se, kakšen si, pijandura pokozlana.
Rabim zabavo. Pravico imam do zabave!
Neodgovoren si. Pijanec. Ne obvladuješ se.

Upornost se je le počasi umikala in prepuščala prostor krivdi. Sklonil je glavo. Silvijin pogled je počival na njem. Lahko ga je čutil, ni pa ji ga mogel vrniti.

»Kar spat pojdi,« je Mateja rekla Silviji, ko je Francija napol podpirala in napol porivala proti kopalnici. »Midva bova tole že uredila.«

Silvija, odločna, trmasta in svojeglava Silvija, je le pokimala in izginila v spalnico.

Franci se je v kopalnici poskušal sleči, a so bili njegovi prsti kot debele gumijaste cevi. Mateja mu je morala pomagati, da se je izvlekel iz mokrih in smrdečih cunj. Ni ga izpustila izpred oči, niti ko je pred njo stal že popolnoma gol. Uravnala je temperaturo vode v pršni kabini in Francija potisnila vanjo.

»Dobro se namili – povsod!« Obrnila se je proti steni.

Bilo je težko. Vsakič, ko se je sklonil, se mu je zvrtelo. A je vztrajal. Vroča voda je z njega spirala bruhanje, cigaretni vonj, ves njegov dan, pogovore v baru, ves večer, vse odločitve. Začel se je zavedati svojih misli in začutil je željo, da jih znova obvlada. Filtrira.

Ta misel je dobra in tista ni.
Ta me usmerja navzgor in tista navzdol.
V zapeljivo, omamno, tako zelo zaželeno in tako zelo uničevalno brezno.

Mateja mu je podala kopalni plašč.

V dnevni sobi sta se usedla vsak v svoj fotelj. Na mizici je stal velik vrč vode, dva kozarca in na pladnju pod steklenim zvonom dva sendviča. Mogoče mu pa Silvija le ni zamerila tako močno.

»Podlegel sem.«

»Ja.« Matejin blagi pogled je mirno počival na Franciju. »Res si.«

»Vse je bilo tako na kupu. Vse je šlo narobe. Bilo je močnejše od mene.« Franci je zdaj čutil močno potrebo, da najde razlago, opravičilo za svoje ravnanje, da spere krivdo s sebe. Da se reši bolečine. Da postane normalno. »Ne vem, kako se mi je to lahko zgodilo.« Zavzdihnil je. »Pa tako dobro mi je šlo.«

»Ni važno, kako in zakaj. Kaj boš naredil zdaj?«

To je bilo tisto, zaradi česar je bila Mateja tako dobra podpornica. Ni dovolila nobenega samopomilovanja in takoj je začela spraševati po rešitvah. Ni ponujala nobene svoje. Tvoja štala, tvoja rešitev, tvoje življenje.

Franci je v tem trenutku do nje začutil odpor. Hladna, profesionalna, trda Mateja. Ko je bil kar tiho, ga je ponovno vprašala: »Kaj boš zdaj?«

»Ne vem. Zaspan sem.« Franci se ni hotel pogovarjati. Najraje bi se kam zavlekel in pestoval svojo ranjeno dušo.

»Seveda veš.« Hladno in vztrajno. Kot kapljanje vode.

Franci se je zravnal, brado potisnil močno naprej in pogledal naravnost v Matejo. »No, če že hočeš vedeti, najraje bi zvrnil še kakšnega.«

Mateja ni izgubila niti trohice svoje mirnosti. »Pa ga boš?«

Francijev zagon je pošel. »Najbrž ne,« je zamomljal v brado.

Mateja ga je le gledala z dvignjenimi obrvmi.

Franci je prvi prekinil tišino. »No, ne najbrž. Ne bom. Ne.«

»Kaj pa boš naredil?«

»Vraga, Mateja, nehaj že enkrat s temi vprašanji!« Znova val uporniške energije, ki pa se je prelomil v vzdih. »Tako utrujen sem. Vsa ta pričakovanja, vse te zahteve. Tako dovolj imam vsega. Še najbolj sebe.«

»Ja,« je rekla Mateja. »Popij malo vode.«

Bilo je, kot da bi voda, ki jo je Franci ravnokar popil, naredila v njegovem telesu le ovinek in se znova izlila skozi oči. Jokal je kot otrok, velike solze so mu polzele po licih ena za drugo v skoraj nepretrganem sosledju.

»Ko vsaj ne bi bilo tistega prekletega peciva.« Besede so se mu trgale iz ust med posameznimi vdihi. »In sestanka.« Izdih in vdih. »In vse te rojstnodnevne navlake.«

Mateja ga je pustila govoriti. Podala mu je kuhinjsko krpo, v katero se je Franci useknil in si z njenim robom obrisal mokra lica.

»Ko bi vsaj ne bilo te preklete nuje, ki me je zagrabila,« je rekel, za spoznanje bolj umirjeno.

»Ja,« je rekla Mateja, »ko bi vsaj.« Malo je premolknila. »A je bila. Sla, nuja, potreba. In sestanek je bil. In pecivo je bilo. Vse to je bilo.«

Franci je Matejo že kdaj prej slišal takole govoriti, ko je na sestankih preusmerjala katerega od njih, on sam pa tega še ni bil deležen. Zdaj je začutil, kako mu Mateja z vsako svojo besedo izbija iz rok bergle, na katere se je naslanjal. Del njega je komaj premagoval paniko, drugi del pa se je spogledoval z mislijo, da morda le lahko znova stoji samostojno.

Mateja ga je skrbno opazovala.

»Vse je bilo na kupu,« se je pritožil.

»Včasih je pač vse na kupu. To sploh ni vprašanje.« Mateja je govorila, kot da Franci to že tako in tako ve in mu le pomaga obuditi spomin. »Tudi ni vprašanje, ali se bo kaj podobnega še kdaj zgodilo. Seveda se bo.« Nasmehnila se je. »Vprašanje je le, kaj boš storil zdaj in kaj v prihodnosti. Kakšen plan si boš pripravil za podobne situacije.«

Prekleta Mateja. Saj ima prav, a vseeno – prekleta, prekleta, prekleta.

Mateja je vstala, odšla v predsobo in se vrnila z rokovnikom, popolnoma enakim, kot so ga uporabljali v prvih dnevih in tednih odvajanja. Z obema rokama ga je ponudila Franciju, kot da mu daje dragoceno darilo.

Franci je rokovnik sprejel in ga odprl. Poznal je rutino. Do podrobnosti načrtovati naslednji dan, predvideti vse težavne situacije in že vnaprej sprejeti odločitev glede ravnanja v vsaki od njih. Dolgočasno, težavno delo.

Mateja mu je pomagala z vprašanji. Kdaj boš najbolj utrujen? Lačen? Zdolgočasen, v stresu, morda celo jezen? Kako boš v vsakem od teh trenutkov poskrbel zase?

Ko sta končala (bila sta že pri tretjem vrču vode in tudi oba sendviča sta že izginila), je Franci rokovnik odložil na mizico in se utrujeno zazrl v Matejo.

»Pa zakaj ni tole lažje? Toliko ljudi je, ki lahko gredo zvečer ven, kaj spijejo in jim nič ni.«

»Ja, res. Veliko jih je, ki lahko. Ti in jaz pa ne moreva.« Tudi Mateja je bila zdaj vidno utrujena. »Za naju je že en kozarček preveč in tisoč jih je še premalo. Odvisnika sva.«

Matejine besede, sicer že slišane, so se Francija zdaj prvič dotaknile. Niso bile več le prazen zven, nekaj, kar velja samo za druge – za njegove kolege v skupini, za džankije in alkoholike – postale so resničnost. Njegova resničnost.

»Sranje.«

»Sranje, ja. In dejstvo.«

»Ja. Dejstvo.« Franci je zavzdihnil. »Fak.«

Natočil si je nov kozarec vode in ga na dušek izpil.

Kako ste vi doživeli Zdrs?

Morda se vas je dotaknila kakšna misel ali prizor, povezan z odvisnostjo, zdrsom po dolgem trudu, sramom, pa tudi s podporo, ki jo v takšnih trenutkih še posebej močno potrebujemo?
Zelo bom vesela vašega odziva v komentarju spodaj. Komentarji so moderirani, da skupaj ohranjamo varen in spoštljiv prostor pogovora.
Hvala, ker berete z menoj. 💛

Mojca

Kaj brati naprej?

Če vas je zgodba Zdrs nagovorila, vas morda zanima tudi:

Prfoks – samouničevanje, tesnoba, občutki krivde.

Materina strategija – kaotični odnosi, prikriti motivi, prefriganost.

Snežinke – zgodba s poudarkom na odnosu, izgubi in človeškosti.

Še več kratkih zgodb pa lahko najdete tule.