Kratka zgodba Mojce Straus Istenič, prvotno objavljena leta 2018 v Oninih zgodbah.

Danes sem začel novo sliko. Najlepši trenutek je tisti tik preden začnem. Ko je platno pred mano še belo in nedotaknjeno, jaz pa imam pred očmi že celotno sliko v njeni najboljši izvedbi. Pripravljam podlago in moja duša se nasmiha ob slastnem premišljevanju o oblikah, barvah, kompoziciji. Vse je še novo, vse je še možno! Še nobenega ko-bi-vsaj ni.

Res, še nobena slika mi ni uspela popolnoma taka, kot je bila v moji glavi. Vedno je kaj drugače, nepopolno, premalo, preveč. A vendar, z večino njih sem vsaj toliko zadovoljen, da hočem še več, še bolje. Pri naslednji mi bo uspelo na platno prenesti natančno to, kar vidijo moje notranje oči! No ja, mogoče tudi ne.

Ampak kaj pa naj drugega delam v tem od boga pozabljenem kraju? S fanti se nimam kaj pogovarjat. Kot skupina primatov so. Po glavi jim hodita le hrana in seks. Ne, ni res – seks in hrana, v tem vrstnem redu. Katero so poseksali, katero bi, na katero so mislili, ko so si ga žulili, katero so ponoči v sanjah, na kakšne načine, na katerih eksotičnih ali bizarnih krajih.

To so še najbolj kreativni pogovori, občasno z drobcem humorja ali – redko – celo z zametkom nežnosti. Ko to temo izčrpajo, pride na vrsto hrana – čevapčiči, kebabi, hamburgerji, salame in klobase. Včasih se pogovor zasuka v “najboljšo hrano, ki jo je pripravljala moja mama”, a to povzroči tisti neprijetno grenak cmok v grlu vsakega od teh robatih dedcev, da se hitro najde kakšen grob dovtip, ki prelomi urok. Tu ni dobro pokazati čustev. Te sesujejo. Čustva. In dedci.

Življenje tu je zelo preprosto. Ostaja mi veliko prostega časa, ko sem sam s svojimi mislimi. Prazen, temen čas. Če ne pazim, se mi misli zaciklajo. Ko-bi-vsaj misli so najhujše. Izogibam se jim, kakor znam in zmorem. Berem, pišem, slikam.

Kličejo me Prfoks, ker berem knjige. Prave knjige. Oni, če že, berejo stripe. Včasih ne počnem nič in misli me pogoltnejo celega. Do zdaj so me še vedno izpljunile, vsega prežvečenega, a živega. Včasih si želim, da me ne bi. Bi se vsaj vse tole nehalo. A nimam pravice. Življenje je moja kazen.

Veliko lažje bi mi bilo, če bi lahko bil tako elementarno živalski, kot so oni. Osnovna oblika življenja, osnovne misli. Dule je nesporni alfa, vodja tropa, in vsi mu vodstvo brezrezervno priznavajo. Tudi jaz, seveda. Kar Dule reče, je zakon.

Malce imam na sumu Želeta, da mu zna v prihodnosti ogroziti vladavino, a ne, zaenkrat še ne. Kal misli pa je že v njem, se vidi. Oba bosta tu še dolgo, tako da bom lahko videl, ali imam prav ali ne. To bo še zanimivo. No ja, ali pa tudi ne.

Moje misli. Moram jih krotiti, da me ne prevzamejo. Držati jih na kratki vrvici, ki dovoljuje samo en dan. Danes. Nič v preteklost. Nič v prihodnost. Večino dni mi še kar nekako uspeva.

Ponoči pa misli zbezlajo po svoje. Spletajo zgodbe, po svoje. Včasih te vidim vso lepo, mlado in nasmejano. Nočem misliti nate. Ne morem. Zmešalo bi se mi, dokončno.

Včasih pomislim na Ano. Na njene majhne, debele rokice, na njen brezzobi, slinast nasmeh, na njeno zaupljivo nedolžnost. Moja hčerkica, moja punčka! Ničesar od tega ni več. Zdaj ima – koliko že? – 11 let, mogoče 12 in o meni ničesar ne ve. Njena mama ji zagotovo ne govori o meni.

No, mogoče ve, da obstojam in mogoče pozna moje ime, a to je to. Nikoli se ne vidiva. Pa saj tega niti ne bi hotel. Ne, ne smem misliti na Ano.

Naslikal bom lik mame z otrokom, Madono. Samo jaz bom vedel, da je njen obraz tvoj in da je otrok tak kot Ana. Če bom znal zajeti bistvo vsake od vaju. Če bom zmogel.

Dolgo sem študiral tvoj obraz. Pil sem te iz vsake fotografije, ki mi je prišla pod roko. Tvoje temno modre oči so mi odstirale tvojo ljubečo dušo, da me je vse bolelo in nisem mogel več. In vendar se še vedno vračam k tvoji fotografiji. Tisti, na kateri se prav rahlo smehljaš, le toliko, da so kotički tvojih polnih ustnic privihani in da se ti oči lesketajo.

Si bila takrat srečna?

Umetnik v meni lažje razmišlja o tebi. Je bolj osredotočen. Njegova vprašanja so bolj stvarne narave. Kako v sliko zajeti tisto najglobje bistvo osebe, ki je lastno samo njej? Kako pričarati tisti minljivi trenutek, ko se otroštvo prevesi v zgodnjo odraslost?

Pri devetnajstih si imela še zaobljena lica in okrogla usta, kar ti je dajalo otroško nedolžen izraz. Kako naslikati to žensko, ki je hkrati otrok in tega otroka, ki hkrati to več ni? Kako zajeti vse želje, vsa pričakovanja, vso slo po življenju?

Joj, ne, preveč boli. Ne smem misliti nate. Ne morem dihati. A kako naj ne mislim nate? Tu si, vsak dan si z mano, vsak trenutek vsakega dne. In nimam te pravice odgnati.

Skica mi je lepo uspela. Dobra kompozicija, dobra osnova za sliko. Si mi pomagala? Rad mislim, da mi pomagaš. Kadar tako mislim, lahko pogledam tvojo fotografijo in za trenutek začutim samo mir. Nobene bolečine, nobenega obžalovanja. Hipec počitka.

A če ne prej, se mi v sanjah odstre prizor najinega srečanja. Tistega, o katerem nočem misliti. Ki je težek od vseh ko-bi-vsaj-ev. Ki je neizgovorljiv, čeprav so ga na sodišču ničkolikrat izrekli.

Kot v počasnem posnetku se mi iz mraka približuje tvoja postava. Tako mlada si, tako lepa! Lahko vidim izraz presenečenja na tvojem obrazu, tik preden si treščila z njim v šipo mojega avtomobila. V hipu sem bil trezen. Ne vem, zakaj se nisem ustavil. Ne vem, zakaj ti nisem vsaj skušal pomagati.

Ne vem, zakaj sem vedno mislil, da obvladujem vse svoje zadetosti. Ne samo alkoholne, tudi druge. Do tistega trenutka, ko sem videl, da jih ne. Do srečanja s tabo.

In zdaj sem tu. In bom še 7 let. In moje Ane ni nikoli na obisk. In slikam Madono z otrokom. In upam na olajšanje.

Kaj vas je v tej zgodbi najbolj nagovorilo?

Mogoče misel, občutek, prizor, droben trenutek?
Zelo bom vesela vašega odziva v komentarju spodaj.
Komentarji so moderirani, da skupaj ohranjamo varen in spoštljiv prostor pogovora.
Hvala, ker berete z menoj. 💛

Mojca

Kaj brati naprej?

Če vas je zgodba Prfoks nagovorila, vas morda zanima tudi:

Materina strategija – kaotični odnosi, prikriti motivi, prefriganost.

Zdrs – odvisnost, abstinenca, relaps, izgradnja odpornosti.

Snežinke – zgodba s poudarkom na odnosu, izgubi in človeškosti.

Še več kratkih zgodb pa lahko najdete tule.